Zbirka knjižnih del Santoria Santoria
(1561–1636)
Zdravnik, profesor medicine, izumitelj
Santorio (Sanctorius) je svojo življenjsko pot začel v Kopru leta 1561. Po izročilu naj bi se rodil v hiši na vogalu med današnjo Kettejevo in Kidričevo ulico; slednja je dolgo nosila ime prav po njem. Santorijev oče se je v Koper priselil iz Furlanije, njegova mati Elisabetta Cordonia pa naj bi izhajala iz istrske plemiške družine. Santorio, ki je bil najstarejši od otrok, je imel še brata Isidora in dve sestri.
V Benetkah se je šolal v družbi Paola in Andree Morosinija, pridobil veliko filozofskega in matematičnega znanja ter se naučil latinščine in grščine. Pri 14 letih se je vpisal na padovansko univerzo, kjer je sprva študiral filozofijo, nato pa se je preusmeril v medicino in študij zaključil po sedmih letih (1582). Po nekajletnem zdravniškem delovanju na Ogrskem in Hrvaškem se je vrnil v Benetke k Andrei Morosiniju, ki je v svojem studiu zbiral ključne intelektualce – med njimi fizika, astronoma in filozofa Galilea Galilea, znanstvenika in cerkvenega reformatorja Paola Sarpija, filozofa, matematika in astronoma Giordana Bruna, poznejšega doža Nicolòja Contarinija in druge. Tu se je Santorio srečal s fiziko, teorijami o magnetizmu, gravitaciji itd.
Leta 1611 je prevzel profesuro teoretske medicine v Padovi, kjer se je izkazal za odličnega, sicer včasih ciničnega, introvertiranega, vendar prodornega in med študenti priljubljenega predavatelja, ki je na predavanjih in v svojih delih komentiral dela Galena, Hipokrata in Avicenne, temu pa dodajal tudi lastne izkušnje. Uvršča se ga med t. i. iatrofizike, ki so vitalne procese razlagali na podlagi fizikalnih pojavov.
Santorijevo najznamenitejše delo je De statica medicina (1614), ki je doživelo številne izdaje v različnih jezikih (italijanskem, francoskem, angleškem, nemškem …), pomembno pa je predvsem zato, ker gre verjetno za prvi poskus postavitve kvantitativnega temelja (s pomočjo meritev) fizioloških in patoloških raziskav.
Po odločitvi, da opusti poučevanje, se je posvetil izumljanju medicinskih instrumentov. Termometer, ki ga je najverjetneje izumil Galileo, je Santorio prilagodil za merjenje telesne temperature, naredil je tehtnico za merjenje telesne teže oziroma razlik med zaužitimi in izločenimi snovmi, izdelal je pulsiologium – napravo z nihalom za merjenje ritma srčnega utripa, troakar za odstranjevanje tekočin iz telesnih votlin ter higrometer za merjenje vlage, med njegovimi najbolj znanimi izumi pa sta tudi posebna postelja in premična kopel za bolnike.
Umrl je februarja 1636 v svoji hiši na Cannaregiu v Benetkah, in sicer zaradi bolezni sečil. Z velikimi častmi je bil pokopan v sarkofagu, ki naj bi si ga dal sam postaviti že za časa življenja, in sicer v beneški servitski cerkvi. Kasneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni na pokopališče, razen lobanje, ki jo še danes hranijo na padovanski univerzi. Ker Santorio ni imel otrok, je del svojega imetja zapustil nečakoma Antoniu in Isabelli. Slednja sta bila tudi naročnika njegovega doprsnega kipa, katerega kopijo lahko danes vidimo na pročelju koprske Armerije.
