Palača Belgramoni Tacco, drugo nadstropje
To je prelomno obdobje na vseh področjih družbenega življenja, ko so se v Istri izmenjale tri države in vsaka ji je na svoj način pustila pečat. Po več kot 500 letih vladanja je leta 1797 Beneška republika (Serenissima) doživela svoj konec, ozemlje pa je prešlo najprej pod habsburško cesarstvo, v letih 1805–1813 pod francosko upravo in nazadnje za dobrih 100 let ponovno pod habsburško Avstrijo. Koper, ki je bil dolgo časa v gospodarskem in kulturnem pomenu glava Istre (Capo d’Istria), je v 18. stoletju svojo vodilno vlogo izgubil, s priključitvijo k habsburški monarhiji pa je dobil značaj province. Upravno, gospodarsko in kulturno središče je postal Trst.
Obdobje predstavljamo v dveh prostorih, v ambientih beneškega družinskega salona in knjižnice, v kateri je tudi kotiček, namenjen Napoleonovi dobi.
Ženski osebni predmeti – nakit, igle za klobuke, lasnice, škatlice za dišavnice, modni lornjoni.
Moški osebni predmeti iz 19. stoletja – očala, ustniki za cigare in cigarete.
DATUM IN KRAJ: začetek 19. stoletja
Predmet spada v zapuščino Napoleona Bonaparteja I. in čas Ilirskih provinc (1809–1813). Je vsekakor najskrivnostnejši predmet v zbirki, saj njegov izvor, uporaba in simbolna vrednost še vedno niso do konca razvozlani. Je edini primerek takšnega ogledala v Sloveniji.
DATUM IN KRAJ: 1811, Sèvres, Francija
MATERIAL: porcelan
Cesarska manufaktura v Sèvresu je bila vse od srede 18. stoletja ena od najpomembnejših
in najkakovostnejših tovarn porcelana v Evropi. Njeni izdelki so predstavljali nepogrešljiv del
aristokratskega namiznega posodja. Kavni servis je edini primerek porcelana sèvrske
manufakture v slovenskem prostoru. Kupil ga je Angelo Calafati, ko je leta 1811 obiskal Pariz. V koprski muzej je prišel leta 1917 z odkupom od vdove tržaškega starinarja Fana, ki je servis pridobil z menjavo za srebrn namizni pribor z družino Cadamuro Morgante iz Kopra.
(1561–1636)
Zdravnik, profesor medicine, izumitelj
Santorio (Sanctorius) je svojo življenjsko pot začel v Kopru leta 1561. Po izročilu naj bi se rodil v hiši na vogalu med današnjo Kettejevo in Kidričevo ulico; slednja je dolgo nosila ime prav po njem. Santorijev oče se je v Koper priselil iz Furlanije, njegova mati Elisabetta Cordonia pa naj bi izhajala iz istrske plemiške družine. Santorio, ki je bil najstarejši od otrok, je imel še brata Isidora in dve sestri.
V Benetkah se je šolal v družbi Paola in Andree Morosinija, pridobil veliko filozofskega in matematičnega znanja ter se naučil latinščine in grščine. Pri 14 letih se je vpisal na padovansko univerzo, kjer je sprva študiral filozofijo, nato pa se je preusmeril v medicino in študij zaključil po sedmih letih (1582). Po nekajletnem zdravniškem delovanju na Ogrskem in Hrvaškem se je vrnil v Benetke k Andrei Morosiniju, ki je v svojem studiu zbiral ključne intelektualce – med njimi fizika, astronoma in filozofa Galilea Galilea, znanstvenika in cerkvenega reformatorja Paola Sarpija, filozofa, matematika in astronoma Giordana Bruna, poznejšega doža Nicolòja Contarinija in druge. Tu se je Santorio srečal s fiziko, teorijami o magnetizmu, gravitaciji itd.
Leta 1611 je prevzel profesuro teoretske medicine v Padovi, kjer se je izkazal za odličnega, sicer včasih ciničnega, introvertiranega, vendar prodornega in med študenti priljubljenega predavatelja, ki je na predavanjih in v svojih delih komentiral dela Galena, Hipokrata in Avicenne, temu pa dodajal tudi lastne izkušnje. Uvršča se ga med t. i. iatrofizike, ki so vitalne procese razlagali na podlagi fizikalnih pojavov.
Santorijevo najznamenitejše delo je De statica medicina (1614), ki je doživelo številne izdaje v različnih jezikih (italijanskem, francoskem, angleškem, nemškem …), pomembno pa je predvsem zato, ker gre verjetno za prvi poskus postavitve kvantitativnega temelja (s pomočjo meritev) fizioloških in patoloških raziskav.
Po odločitvi, da opusti poučevanje, se je posvetil izumljanju medicinskih instrumentov. Termometer, ki ga je najverjetneje izumil Galileo, je Santorio prilagodil za merjenje telesne temperature, naredil je tehtnico za merjenje telesne teže oziroma razlik med zaužitimi in izločenimi snovmi, izdelal je pulsiologium – napravo z nihalom za merjenje ritma srčnega utripa, troakar za odstranjevanje tekočin iz telesnih votlin ter higrometer za merjenje vlage, med njegovimi najbolj znanimi izumi pa sta tudi posebna postelja in premična kopel za bolnike.
Umrl je februarja 1636 v svoji hiši na Cannaregiu v Benetkah, in sicer zaradi bolezni sečil. Z velikimi častmi je bil pokopan v sarkofagu, ki naj bi si ga dal sam postaviti že za časa življenja, in sicer v beneški servitski cerkvi. Kasneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni na pokopališče, razen lobanje, ki jo še danes hranijo na padovanski univerzi. Ker Santorio ni imel otrok, je del svojega imetja zapustil nečakoma Antoniu in Isabelli. Slednja sta bila tudi naročnika njegovega doprsnega kipa, katerega kopijo lahko danes vidimo na pročelju koprske Armerije.
DATUM IN KRAJ: okoli leta 1780
MATERIAL: srebro
Contessa Maddalena Flavia Paula Maria Bruti se je rodila 29. junija 1755 kot šesti otrok grofa Marca Brutija in njegove žene Elisabette Sugani. Na isti dan je bila krščena, pri čemer je obred vodil župnik Scolastico Manzioli. Ob krstu so bili prisotni trije botri, člani uglednih koprskih družin: Giuseppe del Tacco, Teresa Barbabianca in Ludovico Tarsia.
Dne 28. januarja 1782 se je Maddalena Bruti, stara 27 let, poročila s 51-letnim Girolamom Almerigottijem. Za oba je bila to prva poroka, ki je obenem vzpostavila tudi prvo družinsko povezavo med plemiškima hišama Bruti in Almerigotti. Med pričami na poroki sta bila Francesco Bruti, Maddalenin stric, in Cristoforo Belli. Obred je pod vodstvom župnika Pietra Vittorija potekal v Rotundi Karmelske Matere Božje ob stolni cerkvi.
V njunem 14-letnem zakonu se je rodilo šest otrok: Alvise Innocente Marco Felice (1783), Marco Nicolo Franco (1784), Orsola Isabella Felice Teresa (1788–1789), Innocente Francesco Maria (1790), Giovanni (rojen okoli 1792, podatek najdemo le v poročni matični knjigi), Orsola Isabella Gioseffa (1793).
Maddalena je ovdovela pri 41 letih, ko je avgusta 1796 umrl njen mož Girolamo Almerigotti, star 65 let. Pokopan je bil v samostanskem kompleksu sv. Klare. Maddalena se po moževi smrti ni ponovno poročila in je kot vdova živela še dobrih dvajset let. Decembra 1816 je umrla za posledicami vodenice (hydrops), stara 61 let.
DATUM IN KRAJ: okoli leta 1860, Francija
MATERIAL: lito železo, emajl, marmor, alabaster
Spada med prestižni inventar meščanskih družin v istrskih mestih in Trstu. Urni mehanizem z emajlirano številčnico nosi dvakrat serijske številke 607 in T07 brez običajne oznake
proizvajalca.
Na bazi pod marmorno ploščo slabo čitljiv napis: VIELLE M(O)NTAGNE-BBAY12.
